30 let uveljavljanja svobode veroizpovedi v Republiki Sloveniji

Tiskalniku prijazna oblika

V dvorani Državnega sveta je potekal simpozij – 30 let uveljavljanja svobode veroizpovedi v Republiki Sloveniji, ki so ga organizirali Državni svet Republike Slovenije, Varuh človekovih pravic Republike Slovenije, Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci in Inštitut za kanonskopravne vede pri Teološki fakulteti. Republika Slovenija je z osamosvojitvijo 1991 in sprejetjem nove Ustave v odnose, ki zadevajo razmerja do verskih skupnosti, odprla novo poglavje. Verska svoboda se uresničuje individualno in kolektivno. Po eni strani je vera nekaj osebnega, po drugi strani pa ima tudi družbeno razsežnost, saj vključuje etiko, ki ureja človekov način življenja. Kadar se religija izraža kolektivno v smislu, da se verniki povezujejo, da bi vero lažje živeli, jo branili, obhajali bogoslužje ipd., poseže tudi na področje pravnih razsežnosti življenja v skupnosti, kar vse lahko vpliva na pravo države. Tridesetletnica države je zato idealna priložnost za oceno stanja na področju verskih svoboščin in položaja verskih skupnosti pri nas, pa tudi priložnost, da se opozori na vprašanja, ki še niso rešena in terjajo nadaljnja prizadevanja vseh strani ter da se izpostavi primere dobrih praks.

V uvodnem pozdravu je apostolski nuncij Jean-Marie Speich spomnil, da simpozij poteka ob srebrni obletnici obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji in hkrati ob 30-letnici samostojne demokratične Slovenije. Obletnici imata veliko simbolično in pomembno vrednost, saj je Janez Pavel II. z velikim osebnim zanimanjem spremljal ter spodbujal prizadevanja državljanov Slovenije za vzpostavitev demokracije in neodvisnosti dežele, je dejal. Zaradi osebne odločitve tega papeža pa je bil sveti sedež tudi med prvimi, ki je priznal suverenost in neodvisnost Slovenije.

Predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca opozoril na pomen spodbujanja in zaščite verske svobode s strani države. Izpostavil je, da so slovenski duhovniki in Cerkev v preteklosti igrali izjemno pomembno vlogo pri ohranjanju narodne zavesti, slovenske kulture, jezika ter narodnih gibanj. Kot je dejal, nas je pretekla in polpretekla zgodovina prek bridkih izkušenj učila, da je verska svoboda ena bolj ranljivih človekovih svoboščin. Po njegovih besedah toleriranje verske svobode s strani države ne sme biti razumljeno kot ideološko-politično vprašanje. "Religiozna in svetovno nazorska nevtralnost države pomeni, da je nepristranska, da religij in svetovnih nazorov, filozofij in ideologij niti ne podpira niti ne ovira. Zapoved nevtralnosti in prepoved vmešavanja v posameznikovo svobodo je zato ključna dolžnost držav," je dejal.

Na simpoziju so bile prisotne največje 4 verske skupnosti pri nas, Katoliška cerkev, Evangeličanska cerkev, Srbska pravoslavna cerkev in Islamska skupnost. Skozi predavanja in krajšo okroglo mizo je bila predstavljena pot, ki jo je slovenska država v odnosu do verskih skupnosti prehodila v 30 letih. Izpostavljene so bile pozitivne plati dialoga in relativno dobre zakonodaje za delovanje verskih skupnosti. Hkrati so bile predstavljene tudi pomanjkljivosti in odprta vprašanja. Vsi razpravljavci so poudarjali, da je edina pot za reševanje težav odprt dialog in pogovori. Vsi so poudarili potrebo po več takšnih srečanjih, kot je bilo tokratno v Državnem svetu.

V zaključku simpozija je ddr. Anton Stres, predsednik komisije za Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski zvezi, strnil nekaj misli, ki bodo lahko izhodišče za prihodnje pogovore in delovanja tako samih verskih skupnosti kot tudi države. Še enkrat je poudaril, da je svoboda veroizpovedi temeljna človekova pravica, ki je zajamčena v Ustavi in s katero se vzpostavlja človekovo dostojanstvo. Pri nas je mnogokrat težava v dojemanju in odnosu javnosti do religioznosti same, ta moment pa določajo mediji, šola, splošna raven kulture … Verske skupnosti so izpostavile, da pogrešajo reprezentativnega predstavnika (kot je bil to Urad za verske skupnosti) na strani države oziroma Vlade, s katerim bi bile vsakodnevno v kontaktih, ki bi se odzival na njihove težave in aktualna vprašanja. V času epidemije se je umanjkanje sogovornika pokazalo še bolj, saj so se tudi verske skupnosti srečevale s številnimi dilemami. Nujen je dialog med verskimi skupnostmi in državo, pri čemer mora država zavzeti nevtralno držo do verskih skupnosti, hkrati pa nevtralnost ne sme pomeniti brezbrižnosti ali ignorance do verskih skupnosti. Potrebno je sožitje in medsebojno spoštovanje verskih skupnosti med seboj in v odnosu do države, v sožitje pa vodi vzajemno poznavanje drug drugega in medsebojna podpora. Dialog in komunikacija države in verskih skupnosti mora potekati tako, da se verske skupnosti vključuje v sprejemanje odločitve, ki se tičejo njih, pa tudi v dialog o pomembnih vprašanjih v družbi. Med odprtimi vprašanji je bila, kot rečeno, izpostavljena odsotnost reprezentativnega vladnega predstavnika za dialog z verskimi skupnosti, poleg tega pa še vprašanja vzgoje in izobraževanja ter financiranja verskih skupnosti ter vprašanje skrbi za kulturne spomenike, kjer sta najbolj obremenjeni Katoliška in Evangeličanska cerkev.

Video in foto: Milan Skledar /S-tv

-- video placeholder --

Copyright 2018, Vse pravice pridržane