Zahteva DS RS za oceno ustavnosti Zakona o nepremičninskem posredovanju

Tiskalniku prijazna oblika

Zakon o nepremičninskem posredovanju je bil sprejet leta 2003 in noveliran leti 2006 in 2011. Državni zbor je 12. 7. 2019 sprejel novelo ZNPosr-C, na katero je 15. 7. 2019 Državni svet izglasoval veto. Tri dni kasneje, 18. 7. 2019 je Državni zbor ponovno glasoval o noveli in jo z 51 glasovi za in 21 proti ponovno sprejel. Spremembe zakona so stopile v veljavo 10. 8. 2019, spremenjeni peti odstavek 25. člena in novi 25.a člen pa se začneta uporabljati 10. novembra 2019. Državni svet je že v svoji zahtevi za ponovno odločanje opozoril na ustavno neskladnost nekaterih zakonskih členov s 33., 35. in 74. členom Ustave, na kar ponovno opozarjamo v tej zahtevi.
33. člen Ustave zagotavlja svobodo ravnanja na premoženjskem področju. V omenjeno svobodo posega spremenjen 5. člen, ki je že do spremembe določal omejitev višine plačila za nepremičninsko posredovanje, kadar je šlo za prodajo, in sicer v višini največ 4 % vrednosti prodajne pogodbe. Zadnja sprememba ZNPosr je prinesla omejitev tudi pri posredovanju pri najemni pogodbi. Provizija zdaj lahko znaša največ 4 odstotke vrednosti najemne pogodbe, vendar ne več kot znesek ene mesečne najemnine in ne manj kot 150 eurov. V zahtevi zatrjujemo, da načela, predstavljena v predlogu zakona, ne upravičujejo tako grobega posega v 33. člen Ustave, sploh glede na dejstvo, da dosedanja pravna ureditev nudi visoko raven varstva potrošnikov.

Iz 35. člena Ustave izhaja pravica strank, da prosto sklepata in določata vsebino pogodbe. Prav v to svobodo posegajo tako spremenjena 5. in 25., člen kot tudi novi 25a. člen ZNPosr. Slednji omejuje višino povračila dejanskih stroškov, kadar nepremičninska družba ni upravičena do provizije, ker npr. naročnik sam najde tretjo osebo, s katero sklene pogodbo o nepremičnini. Višina povračila je omejena na 150 eurov, kar v praksi niti ne pokrije stroškov, ki bi jih nepremičninska družba imela pri opravljanju dejavnosti. Tovrstna povračila so bila že do sedaj predvidena, le kadar sta se stranki tako izrecno dogovorili. Sprememba tako posega v pravico strank do svobodnega dogovora o višini povračila dejanskih stroškov.

Zakonske spremembe močno posegajo tudi v 74. člen Ustave, svobodno gospodarsko pobudo. Slednja gospodarskim družbam omogoča, da poslujejo v skladu z ekonomskimi načeli, kar vsebuje tudi svobodno oblikovanje cen. Zgoraj omenjeni členi močno posegajo v to svobodo, sploh glede na dejstvo, da storitev nepremičninskega posredovanja pri poslovanju z nepremičninami ni obvezna. Stranke se za storitev odločajo zaradi višje varnosti pri poslovanju (ki jim jo zagotavlja zahtevana strokovna skrbnost nepremičninske družbe), nepremičninske družbe pa imajo pri tem pravico zaračunavati provizijo v višini, ki jim zagotavlja vsaj kritje stroškov posredovanja. Takšna pavšalna omejitev cen torej posega v svobodno gospodarsko pobudo, predlog zakona pa v obrazložitvi ni ponudil utemeljenega razloga za takšen poseg.

Z zahtevo pozivamo Ustavno sodišče, naj ugotovi neustavnost drugega, tretjega in četrtega odstavka 5. člena, 25. člena in 25a. člena. Pri tem dodajamo tudi predlog za začasno zadržanje, saj bi zaradi izvrševanja zakona lahko nastale težko popravljive in škodljive posledice, tako za nepremičninske družbe, kot tudi za naročitelje. Gospodarskim družbam nove omejitve ne omogočajo pokritja stroškov, kar jih sili tudi v razmislek o ekonomski upravičenosti posameznega nepremičninskega posredovanja. Zadržanje izvrševanja zakona ohranja dosedanje stanje na področju posredovanja nepremičnin, pri čemer ne posega v ustavno varovane pravice posameznikov. Zaradi resnih posegov v ustavne svoboščine predlagamo tudi prednostno obravnavo zahteve.

Copyright 2018, Vse pravice pridržane