Klemen Ramovš: Nacionalni kulturni program in razmejitev med javnim in nevladnim sektorjem

Menim, da sta za dobro javno delovanje potrebna dva koraka: politični in zakonodajni. Kot razumem ZUJIK, je to v slovenski kulturi že opredeljeno. Menim, da je to dober princip tudi za vsa druga resorska področja, ne samo za kulturo. Prav tako menim, da je tak pogled primeren in uporaben tudi za katerokoli drugo državo na kateremkoli njenem področju.

Zakonsko določene primerljivosti sofinanciranja ne moremo soditi po administrativnih postopkih, ampak morajo biti ti postopki takšni, da njihov rezultat dosega primerljivost pri končni izvedbi.

Če v Poročilu Ministrstva za kulturo o (so)financiranju kulturnih programov in projektov v letu 2005 (stran 117, točka 7. Struktura realizacije državnega proračuna za kulturo v letu 2005) razumem, da so javni zavodi in javni skladi javni sektor, neprofitne organizacije in fizične osebe pa nevladni sektor, je javni sektor v primerjavi z nevladnim v 2002 prejel dobrih 9 krat več sredstev, v 2003 dobrih 8 krat več, v 2004 7 in pol krat več in v 2005 dobrih 7 in pol krat več. Koliko je bila tudi produkcija višja, ni podatka, osebno pa dvomim, da je bila npr. v 2005 7 in pol krat višja kot v nevladnem sektorju (glej preglednico).

NPK bi moral podpreti zakonsko zahtevo ZUJIK-a, po kateri prejmejo vse tri skupine (javni zavodi, nevladne organizacije in samozaposleni) primerjalno toliko javnih sredstev, kolikor ustvarijo programa. Vse tri skupine, ki delujejo na istem trgu z istimi želodci in z istimi cenovnimi razredi, bi morale konkurirati pod istimi pogoji. 27. člen ZUJIK-a jasno opredeljuje, kaj se sofinancira pod istimi pogoji: delovanje, delo, program, investicije. Tudi stroški dela in tu je ključ za vrsto neprezračenih sob slovenske kulture. Stroški dela bi morali biti na primerljivih zvrsteh sofinancirani v istem odstotku. Če producent z istimi odhodki za delo ne ustvarja enakovrednega programa, bi moral stroške dela zmanjšati ali pa povečati program. Za golo vzdrževanje infrastrukture pa je dovolj samo direktor brez tajnice.

V tem kontekstu bi bilo bolje, če NPK ne bi določal konkretnega programa, ampak bi predvsem postavljal okvir delovanja.

Javni interes bi bilo potrebno opredeliti v bolj in manj pomembne skupine. Sedaj je javni interes prikazan črnobelo. Samo kot DA ali kot NE. Vsako gospodinjstvo pa ve, da so tudi pri tistem, kar je najbolj potrebno, določene prioritete. Če bi bil javni interes obravnavan v vsaj treh prioritetah: A, B in C, bi bilo v njem prostora za več programa. Javni zavodi bi morali ob tem dosegati kriterij A, ker so bili ustanovljeni s tem namenom. Javni uslužbenci, ki izvajajo programe s področja kulture, bi prav tako (primerljivo!) morali s svojimi rezultati, ki so merljivi, opravičiti svoj status.

Ob tem, v kakšnem odstotku se sofinancirajo programi v javnem interesu, bi morala zakonsko določena primerljivost upoštevati tudi vpogled v učinkovitost vloženih javnih sredstev, oziroma to, kolikšen je odstotek stroškov dela (to je plače administracije) pri posamezni zvrsti izvajalca kulturnih programov.

Obseg izvedenega programa in odstotek stroškov dela sta osnovna pokazatelja primerljivosti.

NPK bi moral kulturni politiki priporočiti vsaj še dvoje:

1. Državno oglaševanje vlaganja v kulturo:
   Vlaganje gospodarstva v programe javnega interesa in kupovanje kulture s strani potrošnikov je stvar splošnega razpoloženja in tovrstno oglaševanje to spodbuja. Primerjajte, koliko Slovenci potrošimo za materialne dobrine in koliko za kulturo. Če je za garderobo sprejemljivo nekaj sto evrov, zakaj je potem spornih nekaj deset evrov za vrhunsko kulturno ponudbo.
2. Odnos države do zasebnega kapitala:
   Do podjetij, ki svoj dobiček (tehnično je možno do 100% dobička) vložijo v javni interes, se naša država obnaša povsem enako kot do tistih, ki raje plačajo davek (kar točno samo 25% dobička), tega (to je 75% neobdavčenega dobička) pa stlačijo v svoj žep. To ni enakopravno. Koliko je katero podjetje vložilo v javni interes tako po panogah kot obliki organiziranosti, bi moral biti razpisni kriterij za pridobivanje poslov. S tem bi se verjetno bolj kot z davčnimi olajšavami ustvarilo vzdušje, v katerem bi zasebni kapital več vlagal v javno dobro in s tem tudi v kulturo.

Kakšne so dejanske možnosti davčnih olajšav, sam težko razpravljam, verjetno pa so v tako majhnem gospodarstvu, kot je slovensko, drugačne, kot v državi z nekaj deset milijonov prebivalcev. Za ustrezne in uspešne davčne olajšave v kulturi, bi bilo treba prej obvezno napraviti analizo pri drugih evropskih državah s podobno populacijo kot je slovenska.

NPK bi moral zahtevati največjo možno transparentnost porabe javnih sredstev. Zdaj je v prej omenjenem poročilu ministrstva jasno prikazana samo poraba javnih sredstev, oziroma njihova razdelitev. Ni pa nikjer podatka, kakšen odstotek predstavljajo ta sredstva v primerjavi s celotno produkcijo in kateri so viri t.i. lastnih sredstev. Ministrstvo te podatke vsaj na nevladnem področju ima, ker v poročilih nevladnih producentov že vsa leta zahteva za vsak sofinanciran dogodek navedbo odstotka državne podpore. Predvidevam, da s podobnimi podatki razpolaga tudi za javni sektor, zato verjetno ni večjih težav, da se to objavi in pri nadaljnjem sofinanciranju tudi upošteva.

NPK bi moral predvideti oblikovanje komisije, v kateri bi bil enakovredno zastopan nevladni sektor. Komisija bi morala biti neodvisna arbitraža tako za potrjevanje programov v javnem interesu kot za porabo javnih sredstev na celotnem sektorju kulture.

Če bi Ministrstvo za kulturo zahtevalo od javnega sektorja iste rezultate delovanja kot od nevladnega sektorja, ki je v javnem interesu, s čimer bi spoštovalo zakon oziroma ZUJIK-ovo zahtevo primerljivosti, obstaja velika možnost, da se zruši javna kulturna infrastruktura. Osebno mislim, da če je slovensko gospodarstvo v letih 1989-1993 preživelo zlom jugoslovanskega trga in iz težav izšlo močnejše, bi tudi slovenska kultura, ki razpolaga z istim nacionalnim genetskim potencialom, uspešno preživela, poleg tega pa kontinuirano kulturno ponudbo ščitijo nevladne organizacije, ki so preživele v trdih letih dumpinga javnega sektorja.

NPK bi moral od vseh distributerjev javnih sredstev zahtevati isto metodologijo beleženja odhodkov in prihodkov. 27. člen ZUJIK-a jasno opredeljuje osnove za izračun odhodkov (delovanje, delo, program, investicije), Ministrstvo za kulturo pa poročilo o prihodkih že več let po isti, dovolj pregledni razvrstitvi. Istemu razvrščanju prihodkov in odhodkov bi morale slediti tudi vse lokalne skupnosti in bodoče regije, sicer je primerjava nemogoča.

NPK bi moral zahtevati več spodbud za slovenske umetnike pri gostovanjih v inozemstvu (podobno kot nizozemski FAPK ali Culturesfrance, bivša AFAA) in še posebej s sofinanciranjem spodbujati agente, ki na evropskem trgu zastopajo slovenske umetnike.