Preskoči na glavno vsebino

Pristojnosti

V okviru slovenskega ustavnega sistema lahko Državni svet, ki predstavlja zgornji dom slovenskega parlamenta, uvrstimo med svetovalne in nadzorne institucije. Temeljni smisel obstoja Državnega sveta je, da prispeva k sprejemanju čim bolj kakovostne zakonodaje. V skladu s tem Državni svet svojo ustavno vlogo opravlja predvsem v razmerju do Državnega zbora, saj so vse njegove funkcije vezane na delovanje Državnega zbora. Gre namreč za organ, ki deluje v okviru zakonodajne veje oblasti. 

Pristojnosti Državnega sveta večinoma niso zelo močne in so vezane na zakonodajni postopek, v katerem Državni svet ne sodeluje kot odločujoči organ, ampak organ, ki s svojimi mnenji sooblikuje vsebino zakonov. Oblikovane so namreč tako, da Državni svet sam ne sprejema dokončnih odločitev, ampak v glavnem svetuje in na druge načine posega v zakonodajni postopek.

Pristojnosti Državnega sveta so opredeljene v 97. členu Ustave, Zakonu o Ustavnem sodišču, Zakonu o Državnem svetu, Poslovniku Državnega zbora in Poslovniku Državnega sveta.

 

Zakonodajna iniciativa

Državni svet lahko zahteva sprožitev zakonodajnega postopka s tem, da predlaga Državnemu zboru sprejem zakonov ali sprememb in dopolnitev posameznih določb zakonov. To je pomembna iniciativna vloga Državnega sveta v zakonodajnem procesu, ki se izraža s pobudami in zahtevami državnih svetnikov in s predlogi komisij ter interesnih skupin Državnega sveta. Pri tem je pomembno omeniti, da državni svetniki ne vlagajo samo pobude za zakonodajne iniciative v Državnem zboru, pač pa vlagajo tudi pobude za zakonodajne iniciative neposredno na Vlado in ministrstva.

 

Mnenja

Državni svet sprejema in daje Državnemu zboru mnenja o vseh zadevah iz njegove pristojnosti, med katere spadajo ne le zakoni, temveč tudi spremembe Ustave, državni proračun, deklaracije, zadeve Evropske unije, imenovanja in podobno. Tako v Državnem zboru uveljavlja stališča interesnih skupin, ki so zastopane v Državnem svetu. Mnenja, stališča in predloge ob obravnavi zakonov in drugih aktov s svojega delovnega področja oblikujejo tudi komisije Državnega sveta. Mnenja Državnega sveta niso obvezujoča za Državni zbor, vendar jih ta mora obravnavati, se nanj odzvati ter o svojem stališču obvestiti Državni svet. Mnenja Državnega sveta in njegovih komisij so objavljena v Poročevalcu Državnega sveta Republike Slovenije.

Državni svet mnenje o posamezni zadevi izreče na lastno pobudo ter tudi na morebitno zahtevo Državnega zbora, pri čemer mora slednji za to določiti primeren rok. Predsednik Državnega zbora obvešča predsednika Državnega sveta o sejah Državnega zbora in mu pošilja vsa gradiva o zadevah, ki so na dnevnem redu seje Državnega zbora. Poleg tega Državni svet in njegova delovna telesa na lastno pobudo ali na pobudo Državnega zbora ali njegovih delovnih teles sodelujejo z delovnimi telesi Državnega zbora in jim dajejo mnenja o zadevah iz njihove pristojnosti. Delovna telesa Državnega zbora obravnavajo in se opredeljujejo do mnenj, ki jim jih dajo Državni svet ali njegova delovna telesa. Na seji delovnega telesa Državnega zbora lahko pri obravnavi mnenj sodeluje predstavnik Državnega sveta ali njegovega delovnega telesa. Ko predsednik Državnega zbora od predsednika Državnega sveta dobi predloge, mnenja ali zahteve Državnega sveta, jih takoj posreduje vsem poslancem in Vladi ter zahteva od pristojnega delovnega telesa in Vlade, da pošljejo Državnemu zboru mnenje. Delovno telo ob obravnavi predlogov, mnenj oziroma zahtev Državnega sveta zavzame do njih stališče in o tem poroča Državnemu zboru. Predsednik Državnega zbora obvesti predsednika Državnega sveta o odločitvah Državnega zbora v zvezi s predlogi, mnenji in zahtevami Državnega sveta.

Pristojnost podajanja mnenj je najpogosteje uporabljena pristojnost Državnega sveta, ki mu omogoča pomembno, skoraj nevidno vplivanje na zakonodajni postopek. Prav iz te pristojnosti je najbolj nazorno razvidna svetovalna vloga Državnega sveta. Po tej poti Državni svet in njegova delovna telesa pogosto prispevajo k dograjevanju rešitev v zakonskih predlogih, ne da bi to povzročalo nepotrebne zaplete.

 

Odložilni veto

Državni svet lahko zahteva od Državnega zbora, da ponovno odloča o izglasovanem zakonu, tokrat z zahtevnejšo večino. Državni svet lahko uveljavi svojo zahtevo za ponovno odločanje o zakonu v sedmih dneh od sprejetja zakona.

Predsednik Državnega zbora obvesti predsednika Državnega sveta o sprejemu zakona in mu pošlje besedilo sprejetega zakona, preden pošlje zakon v razglasitev Predsedniku republike. Zahtevo Državnega sveta, da Državni zbor pred razglasitvijo zakona o njem še enkrat odloča, pošlje predsednik Državnega sveta predsedniku Državnega zbora najkasneje v sedmih dneh od sprejetja zakona. Pri ponovnem odločanju mora za sprejem zakona glasovati večina vseh poslancev, razen če Ustava predvideva za sprejem obravnavanega zakona večje število glasov. Predstavnik Državnega sveta sme pred glasovanjem obrazložiti zahtevo za ponovno odločanje o zakonu. Ponovna odločitev Državnega zbora je dokončna.

Posebnost na področju ureditve instituta odložilnega veta predstavlja odločanje Državnega sveta o državnem proračunu. O državnem proračunu lahko Državni svet sprejme mnenje, ne more pa nanj vložiti veta. 

 

Parlamentarna preiskava

Parlamentarna preiskava je preiskava o zadevah javnega pomena. Pomembna značilnost uvedbe parlamentarne preiskave je, da lahko privede do uveljavitve politične odgovornosti predsednika in članov Vlade. 

Ustava Državnemu svetu podeljuje pravico, da lahko od Državnega zbora zahteva uvedbo parlamentarne preiskave. Državni zbor lahko preiskavo o zadevah javnega pomena odredi na zahtevo tretjine poslancev Državnega zbora ali na zahtevo Državnega sveta. Pobudo za parlamentarno preiskavo lahko vloži vsak državni svetnik, komisija ali interesna skupina. Državni zbor nima sredstev, s katerimi bi lahko zavrnil preiskavo o zadevah javnega pomena, ki jo je zahteval Državni svet. Državni svet o zahtevi za parlamentarno preiskavo odloči z večino glasov navzočih državnih svetnikov. Z zahtevo za uvedbo parlamentarne preiskave lahko Državni svet določi predmet preiskave o zadevah javnega pomena, ne more pa odločati o sestavi preiskovalne komisije, je oblikovati, izvajati dokazov in sprejeti končnega poročila, saj so to pristojnosti Državnega zbora.

 

Zahteva za presojo ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov

Zakon o Ustavnem sodišču Državnemu svetu daje pravico, da lahko na Ustavno sodišče vloži zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov. Ta pristojnost Državnega sveta je ena izmed redkih pristojnosti, s katero Državni svet ni v neposrednem razmerju z Državnim zborom, pač pa z Ustavnim sodiščem. Državni svet lahko uporabi to pristojnost kadar meni, da je posamezna določba, del akta ali celoten akt v nasprotju z Ustavo oziroma njenimi posameznimi ustavnimi določbami. Zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov lahko Državni svet poda potem, ko je predpis oziroma splošni akt že sprejet in začne veljati v slovenskem pravnem sistemu. Z zahtevo za presojo ustavnosti Državni svet torej ne posega več v zakonodajni postopek, ampak preverja ustavno skladnost zakonov po njegovem zaključku. Postopki za presojo ustavnosti so dolgotrajni in lahko trajajo več let, zato sme Ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev zakona, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledica. 

 
Ostale pristojnosti Državnega sveta
Pristojnosti Državnega sveta v ustavno-revizijskem postopku

Državni svet ne more predlagati ustavnih sprememb in ne more vložiti odložilnega veta na ustavni zakon niti takrat, ko bi se sprememba Ustave nanašala na področja, ki so zastopana v Državnem svetu. Kljub temu pa Državni svet ni povsem brez pristojnosti na področju ustavno-revizijskega postopka, saj lahko poda mnenje o vseh zadevah iz pristojnosti Državnega zbora, torej tudi o spremembah Ustave. V teh primerih Državni svet oblikuje in pošlje Državnemu zboru mnenje o predlaganih ustavnih spremembah, vendar s tem ne more bistveno vplivati na spremembo Ustave, saj končna odločitev ostaja v rokah Državnega zbora.

Pristojnosti Državnega sveta pri obravnavi zadev Evropske unije

S spremembo Ustave po vstopu v Evropsko unijo je slovenski parlament moral prilagoditi svojo ureditev in delovanje. V obravnavo zadev Evropske unije se je vključil tudi Državni svet, in sicer predstavnik Državnega sveta se udeležuje sej odbora Državnega zbora, pristojnega za zadeve Evropske unije, ne glede na to, ali Državni svet na odbor predhodno pošlje svoje mnenje. Na področju evropskih zadev lahko Državni svet le poda mnenje, torej je njegova vloga na tem področju obrobnega pomena, podobno kot v ustavno-revizijskem postopku, v postopku sprejemanja državnega proračuna in pri imenovanjih v Državnem zboru. Kljub temu pa se je Državni svet učinkovito vključil v obravnavo zadev Evropske unije, saj s podrobno obravnavo posameznih pomembnih dokumentov lahko pripravi pomembne zaključke in jih v obliki mnenj predlaga v sprejem delovnemu telesu Državnega zbora, ki mora obravnavati prav vse aktualne evropske zadeve in tako ne more podrobneje obravnavati določenih zadev, ki so dolgoročno pomembne za Slovenijo. 

Državni svet ima tudi nekatere pristojnosti na področju neposrednega sodelovanja nacionalnih parlamentov v zadevah Evropske unije, kot jih določa Lizbonska pogodba ter dva protokola, priložena k pogodbi (Protokol o vlogi nacionalnih parlamentov in Protokol o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti). Lizbonska pogodba je obema domovoma dvodomnega parlamenta neposredno dodelila glasove, s tem pa je Državni svet pridobil enakopravno pristojnost z Državnim zborom. Med te pristojnosti Državnega sveta spadajo možnost zgodnjega opozarjanja (tako-imenovani postopek »z rumenim kartonom«), zavrnitve zakonodajnega predloga (v skladu s tako-imenovanim postopkom »z oranžnim kartonom«) ter predlaganja Evropski komisiji sprejem določenega zakonodajnega akta (tako-imenovani postopek »zelenega kartona«).