Državni svetniki so voljeni za dobo petih let.

Funkcija državnega svetnika je častna. To pomeni, da noben državni svetnik, razen predsednika, svoje funkcije ne opravlja poklicno. Državni svetniki so namreč še vedno zaposleni na delovnem mestu, ki so ga opravljali do izvolitve v funkcijo člana Državnega sveta. Edini državni svetnik, ki svojo funkcijo opravlja poklicno, je predsednik Državnega sveta, saj je Ustavno sodišče ugotovilo, da je za učinkovito delo Državnega sveta treba zagotoviti stalno razpoložljivost predsednika. Le na tak način se lahko Državni svet pravočasno odzove na aktivnosti Državnega zbora.

Državni svetniki za opravljeno delo prejemajo ustrezno plačilo, in sicer sejnine za udeležbo na sejah Državnega sveta in njegovih delovnih teles. Imajo pravico do nadomestila izgubljenega zaslužka za čas opravljanja funkcije in pravico do povračila stroškov v zvezi z opravljanjem funkcije. Predsednik Državnega sveta, ki svojo funkcijo opravlja poklicno, na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju prejema plačo, ki je uvrščena v 64. plačni razred in je torej skoraj enaka plači, ki jo prejema predsednik Državnega zbora. 

Prenehanje mandata

Državnemu svetniku preneha mandat, če:

• izgubi volilno pravico,
• postane trajno nezmožen za opravljanje funkcije,
• je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šest mesecev,
• nastopi funkcijo, ki je nezdružljiva s funkcijo člana Državnega sveta,
• odstopi, ter
• v drugih primerih, ki jih določa zakon.

Državnemu svetniku preneha mandat z dnem, ko Državni svet ugotovi, da so nastali omenjeni razlogi. V primeru iz tretje alinee pa članu Državnega sveta mandat ne preneha, če Državni svet sklene, da lahko opravlja funkcijo.

Nezdružljivost funkcije

Nezdružljivost funkcije državnega svetnika pomeni, da državni svetniki ne morejo hkrati opravljati več funkcij, saj bi lahko pri tem prišlo do morebitnih izkoriščanj, zlorab javnih funkcij ali položaja funkcionarja. Nezdružljivost funkcije je za državne svetnike določena ozko, saj so državni svetniki predstavniki interesov in svojo funkcijo opravljajo nepoklicno. Natančneje, 100. člen Ustave in 61. člen Zakona o Državnem svetu določata, da funkcija državnega svetnika ni združljiva s funkcijo poslanca Državnega zbora ali z drugo funkcijo v državnih organih. Državnemu svetniku, ki nastopi funkcijo, ki je nezdružljiva s funkcijo člana Državnega sveta, preneha mandat z dnem, ko nastopi to funkcijo.

Državni svetniki so v državnih organih lahko zaposleni le kot uradniki, ne kot funkcionarji, v organih lokalnih skupnosti pa smejo poklicno opravljati vse funkcije. Pridobitno dejavnost smejo opravljati v zasebne namene. Tako državni svetniki lahko opravljajo funkcije na lokalni ravni (na primer župan, podžupan) ali so zaposleni na različnih delovnih mestih (na primer predsedniki in člani uprav gospodarskih družb, zdravniki, učitelji, profesorji, predsedniki sindikatov, direktorji zbornic in podobno). 

Imuniteta

Imuniteta pomeni pravico oziroma privilegij posameznika, da je izvzet iz uporabe posameznih pravnih predpisov. Gre za pravno neodgovornost in pravno nedotakljivost tistega, ki ima imuniteto. Namen imunitete je omogočiti predstavniškemu telesu neodvisno in nemoteno delovanje, saj institut imunitete zagotavlja pravno varnost in neodvisnost pri opravljanju funkcije.

Imuniteta državnih svetnikov je urejena v 100. členu Ustave, ki določa, da državni svetniki uživajo enako imuniteto kakor poslanci in da o imuniteti odloča Državni svet. Nadalje institut imunitete opredeljuje tudi 60. člen Zakona o Državnem svetu, ravnanje in postopke Državnega sveta za odvzem ali vzpostavitev imunitete pa Poslovnik Državnega sveta (85. - 92. člen). Državni svetnik uživa imuniteto od potrditve do prenehanja mandata. Imunitete torej ne pridobi z izvolitvijo v Državni svet, ampak šele s potrditvijo mandata. 

Ustava in Zakon o Državnem svetu določata, da institut imunitete obsega:

• poklicno imuniteto, ki pomeni, da državni svetnik ni kazensko odgovoren za mnenje in glas, ki ga izreče na sejah Državnega sveta ali njegovih delovnih teles. Poklicna imuniteta državnega svetnika je absolutna, saj izključuje kazensko odgovornost državnega svetnika tako v času opravljanja funkcije kot tudi po izteku mandata.
• procesno imuniteto, ki pomeni, da državni svetnik ne sme biti priprt niti se zoper njega, če se sklicuje na imuniteto, ne sme začeti kazenski postopek brez dovoljenja Državnega sveta, razen če je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katerega je predpisana zaporna kazen nad pet let. Pri tem je treba poudariti, da imuniteta državnega svetnika varuje le pred kazenskim postopkom, ne pa tudi pred drugimi postopki, kot so prekrškovni ali disciplinski postopki in podobno. Procesna imuniteta državnega svetnika je relativna, saj ga varuje le toliko časa, dokler traja njegov mandat v Državnem svetu.

Državni svet lahko prizna imuniteto tudi državnemu svetniku, ki se nanjo ni skliceval ali je bil zaloten pri že omenjenem kaznivem dejanju. Če je to potrebno za opravljanje funkcije Državnega sveta, sme Državni svet vzpostaviti imuniteto državnemu svetniku tudi, če se le-ta nanjo ni skliceval.
 

V okviru slovenskega ustavnega sistema lahko Državni svet, ki predstavlja zgornji dom slovenskega parlamenta, uvrstimo med svetovalne in nadzorne institucije. Temeljni smisel obstoja Državnega sveta je, da prispeva k sprejemanju čim bolj kakovostne zakonodaje. V skladu s tem Državni svet svojo ustavno vlogo opravlja predvsem v razmerju do Državnega zbora, saj so vse njegove funkcije vezane na delovanje Državnega zbora. Gre namreč za organ, ki deluje v okviru zakonodajne veje oblasti. 

Pristojnosti Državnega sveta večinoma niso zelo močne in so vezane na zakonodajni postopek, v katerem Državni svet ne sodeluje kot odločujoči organ, ampak organ, ki s svojimi mnenji sooblikuje vsebino zakonov. Oblikovane so namreč tako, da Državni svet sam ne sprejema dokončnih odločitev, ampak v glavnem svetuje in na druge načine posega v zakonodajni postopek.

Pristojnosti Državnega sveta so opredeljene v 97. členu Ustave, Zakonu o Ustavnem sodišču, Zakonu o Državnem svetu, Poslovniku Državnega zbora in Poslovniku Državnega sveta.

Zakonodajna iniciativa

Državni svet lahko zahteva sprožitev zakonodajnega postopka s tem, da predlaga Državnemu zboru sprejem zakonov ali sprememb in dopolnitev posameznih določb zakonov. To je pomembna iniciativna vloga Državnega sveta v zakonodajnem procesu, ki se izraža s pobudami in zahtevami državnih svetnikov in s predlogi komisij ter interesnih skupin Državnega sveta. Pri tem je pomembno omeniti, da državni svetniki ne vlagajo samo pobude za zakonodajne iniciative v Državnem zboru, pač pa vlagajo tudi pobude za zakonodajne iniciative neposredno na Vlado in ministrstva.

Mnenja

Državni svet sprejema in daje Državnemu zboru mnenja o vseh zadevah iz njegove pristojnosti, med katere spadajo ne le zakoni, temveč tudi spremembe Ustave, državni proračun, deklaracije, zadeve Evropske unije, imenovanja in podobno. Tako v Državnem zboru uveljavlja stališča interesnih skupin, ki so zastopane v Državnem svetu. Mnenja, stališča in predloge ob obravnavi zakonov in drugih aktov s svojega delovnega področja oblikujejo tudi komisije Državnega sveta. Mnenja Državnega sveta niso obvezujoča za Državni zbor, vendar jih ta mora obravnavati, se nanj odzvati ter o svojem stališču obvestiti Državni svet. Mnenja Državnega sveta in njegovih komisij so objavljena v Poročevalcu Državnega sveta Republike Slovenije.

Državni svet mnenje o posamezni zadevi izreče na lastno pobudo ter tudi na morebitno zahtevo Državnega zbora, pri čemer mora slednji za to določiti primeren rok. Predsednik Državnega zbora obvešča predsednika Državnega sveta o sejah Državnega zbora in mu pošilja vsa gradiva o zadevah, ki so na dnevnem redu seje Državnega zbora. Poleg tega Državni svet in njegova delovna telesa na lastno pobudo ali na pobudo Državnega zbora ali njegovih delovnih teles sodelujejo z delovnimi telesi Državnega zbora in jim dajejo mnenja o zadevah iz njihove pristojnosti. Delovna telesa Državnega zbora obravnavajo in se opredeljujejo do mnenj, ki jim jih dajo Državni svet ali njegova delovna telesa. Na seji delovnega telesa Državnega zbora lahko pri obravnavi mnenj sodeluje predstavnik Državnega sveta ali njegovega delovnega telesa. Ko predsednik Državnega zbora od predsednika Državnega sveta dobi predloge, mnenja ali zahteve Državnega sveta, jih takoj posreduje vsem poslancem in Vladi ter zahteva od pristojnega delovnega telesa in Vlade, da pošljejo Državnemu zboru mnenje. Delovno telo ob obravnavi predlogov, mnenj oziroma zahtev Državnega sveta zavzame do njih stališče in o tem poroča Državnemu zboru. Predsednik Državnega zbora obvesti predsednika Državnega sveta o odločitvah Državnega zbora v zvezi s predlogi, mnenji in zahtevami Državnega sveta.

Pristojnost podajanja mnenj je najpogosteje uporabljena pristojnost Državnega sveta, ki mu omogoča pomembno, skoraj nevidno vplivanje na zakonodajni postopek. Prav iz te pristojnosti je najbolj nazorno razvidna svetovalna vloga Državnega sveta. Po tej poti Državni svet in njegova delovna telesa pogosto prispevajo k dograjevanju rešitev v zakonskih predlogih, ne da bi to povzročalo nepotrebne zaplete.

Odložilni veto

Državni svet lahko zahteva od Državnega zbora, da ponovno odloča o izglasovanem zakonu, tokrat z zahtevnejšo večino. Državni svet lahko uveljavi svojo zahtevo za ponovno odločanje o zakonu v sedmih dneh od sprejetja zakona.

Predsednik Državnega zbora obvesti predsednika Državnega sveta o sprejemu zakona in mu pošlje besedilo sprejetega zakona, preden pošlje zakon v razglasitev Predsedniku republike. Zahtevo Državnega sveta, da Državni zbor pred razglasitvijo zakona o njem še enkrat odloča, pošlje predsednik Državnega sveta predsedniku Državnega zbora najkasneje v sedmih dneh od sprejetja zakona. Pri ponovnem odločanju mora za sprejem zakona glasovati večina vseh poslancev, razen če Ustava predvideva za sprejem obravnavanega zakona večje število glasov. Predstavnik Državnega sveta sme pred glasovanjem obrazložiti zahtevo za ponovno odločanje o zakonu. Ponovna odločitev Državnega zbora je dokončna.

Posebnost na področju ureditve instituta odložilnega veta predstavlja odločanje Državnega sveta o državnem proračunu. O državnem proračunu lahko Državni svet sprejme mnenje, ne more pa nanj vložiti veta. 

Parlamentarna preiskava

Parlamentarna preiskava je preiskava o zadevah javnega pomena. Pomembna značilnost uvedbe parlamentarne preiskave je, da lahko privede do uveljavitve politične odgovornosti predsednika in članov Vlade. 

Ustava Državnemu svetu podeljuje pravico, da lahko od Državnega zbora zahteva uvedbo parlamentarne preiskave. Državni zbor lahko preiskavo o zadevah javnega pomena odredi na zahtevo tretjine poslancev Državnega zbora ali na zahtevo Državnega sveta. Pobudo za parlamentarno preiskavo lahko vloži vsak državni svetnik, komisija ali interesna skupina. Državni zbor nima sredstev, s katerimi bi lahko zavrnil preiskavo o zadevah javnega pomena, ki jo je zahteval Državni svet. Državni svet o zahtevi za parlamentarno preiskavo odloči z večino glasov navzočih državnih svetnikov. Z zahtevo za uvedbo parlamentarne preiskave lahko Državni svet določi predmet preiskave o zadevah javnega pomena, ne more pa odločati o sestavi preiskovalne komisije, je oblikovati, izvajati dokazov in sprejeti končnega poročila, saj so to pristojnosti Državnega zbora.

Zahteva za presojo ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov

Zakon o Ustavnem sodišču Državnemu svetu daje pravico, da lahko na Ustavno sodišče vloži zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov. Ta pristojnost Državnega sveta je ena izmed redkih pristojnosti, s katero Državni svet ni v neposrednem razmerju z Državnim zborom, pač pa z Ustavnim sodiščem. Državni svet lahko uporabi to pristojnost kadar meni, da je posamezna določba, del akta ali celoten akt v nasprotju z Ustavo oziroma njenimi posameznimi ustavnimi določbami. Zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov lahko Državni svet poda potem, ko je predpis oziroma splošni akt že sprejet in začne veljati v slovenskem pravnem sistemu. Z zahtevo za presojo ustavnosti Državni svet torej ne posega več v zakonodajni postopek, ampak preverja ustavno skladnost zakonov po njegovem zaključku. Postopki za presojo ustavnosti so dolgotrajni in lahko trajajo več let, zato sme Ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev zakona, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledica. 

Ostale pristojnosti Državnega sveta

Pristojnosti Državnega sveta v ustavno-revizijskem postopku

Državni svet ne more predlagati ustavnih sprememb in ne more vložiti odložilnega veta na ustavni zakon niti takrat, ko bi se sprememba Ustave nanašala na področja, ki so zastopana v Državnem svetu. Kljub temu pa Državni svet ni povsem brez pristojnosti na področju ustavno-revizijskega postopka, saj lahko poda mnenje o vseh zadevah iz pristojnosti Državnega zbora, torej tudi o spremembah Ustave. V teh primerih Državni svet oblikuje in pošlje Državnemu zboru mnenje o predlaganih ustavnih spremembah, vendar s tem ne more bistveno vplivati na spremembo Ustave, saj končna odločitev ostaja v rokah Državnega zbora.

Pristojnosti Državnega sveta pri obravnavi zadev Evropske unije

S spremembo Ustave po vstopu v Evropsko unijo je slovenski parlament moral prilagoditi svojo ureditev in delovanje. V obravnavo zadev Evropske unije se je vključil tudi Državni svet, in sicer predstavnik Državnega sveta se udeležuje sej odbora Državnega zbora, pristojnega za zadeve Evropske unije, ne glede na to, ali Državni svet na odbor predhodno pošlje svoje mnenje. Na področju evropskih zadev lahko Državni svet le poda mnenje, torej je njegova vloga na tem področju obrobnega pomena, podobno kot v ustavno-revizijskem postopku, v postopku sprejemanja državnega proračuna in pri imenovanjih v Državnem zboru. Kljub temu pa se je Državni svet učinkovito vključil v obravnavo zadev Evropske unije, saj s podrobno obravnavo posameznih pomembnih dokumentov lahko pripravi pomembne zaključke in jih v obliki mnenj predlaga v sprejem delovnemu telesu Državnega zbora, ki mora obravnavati prav vse aktualne evropske zadeve in tako ne more podrobneje obravnavati določenih zadev, ki so dolgoročno pomembne za Slovenijo. 

Državni svet ima tudi nekatere pristojnosti na področju neposrednega sodelovanja nacionalnih parlamentov v zadevah Evropske unije, kot jih določa Lizbonska pogodba ter dva protokola, priložena k pogodbi (Protokol o vlogi nacionalnih parlamentov in Protokol o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti). Lizbonska pogodba je obema domovoma dvodomnega parlamenta neposredno dodelila glasove, s tem pa je Državni svet pridobil enakopravno pristojnost z Državnim zborom. Med te pristojnosti Državnega sveta spadajo možnost zgodnjega opozarjanja (tako-imenovani postopek »z rumenim kartonom«), zavrnitve zakonodajnega predloga (v skladu s tako-imenovanim postopkom »z oranžnim kartonom«) ter predlaganja Evropski komisiji sprejem določenega zakonodajnega akta (tako-imenovani postopek »zelenega kartona«).

Ustava glede načina oblikovanja Državnega sveta določa, da se Državni svet oblikuje z volitvami, ne ureja pa načina volitev. 98. člen Ustave določa, da volitve v Državni svet ureja zakon, ki ga sprejme Državni zbor z dvotretjinsko večino vseh poslancev. V skladu s tem Zakon o Državnem svetu vsebuje splošne določbe o volitvah v Državni svet in volilne postopke za volitve predstavnikov posameznih interesov. 

Državni svetniki, ki predstavljajo zastopstvo nosilcev socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov, so izvoljeni prek posrednih volitev v interesnih organizacijah oziroma lokalnih skupnostih, prek predstavnikov (elektorjev) v volilnih telesih. Natančneje, državne svetnike voli več interesnih organizacij oziroma lokalnih skupnosti, pri čemer volilno telo sestavljajo izvoljeni predstavniki interesnih organizacij oziroma lokalnih skupnosti. Način izvolitve teh predstavnikov je prepuščen interesnim organizacijam oziroma lokalnim skupnostim. Zakonsko so urejena le temeljna merila za to, koliko predstavnikov pripada posamezni organizaciji. Vsaka organizacija oziroma druga organizacijska oblika interesnega združenja voli po enega predstavnika, ostali predstavniki pa so voljeni sorazmerno s številčnostjo članov vsake organizacije posebej. Volitve se izvajajo po načelu enakopravnosti vseh volilnih subjektov, ker pa se subjekti po številu članov razlikujejo, imajo glede na zakonsko določeno merilo tudi pravico do dodatnih predstavnikov v volilnem telesu. V tem primeru se torej volitve opravijo po posebej za volitve izvoljenih predstavnikih.

Posredne volitve omogočajo tesnejšo povezanost med člani interesnih skupin in njihovimi predstavniki kot neposredne volitve. Prav iz tega razloga pri takih volitvah ni potrebno predstavništvo političnih strank, vendar pa politični vpliv ni povsem izključen iz delovanja Državnega sveta. Največji vpliv imajo politične stranke prek državnih svetnikov, ki so predstavniki lokalnih interesov, saj le-te volijo predstavniška telesa lokalne skupnosti, ki se oblikujejo na podlagi splošnih volitev, na katerih imajo politične stranke odločujočo vlogo. Mnogo manjši vpliv kot pri predstavnikih lokalnih interesov pa ima politika pri predstavnikih funkcionalnih interesov.
 

Volilna pravica 

Tudi ureditev aktivne volilne pravice za volitve v Državni svet predstavlja posebnost, saj se razlikuje od aktivne volilne pravice za volitve v Državni zbor, Predsednika republike ter predstavnike lokalnih skupnosti. Državni svetniki namreč niso voljeni na podlagi splošne volilne pravice. Ker je Državni svet predstavništvo posamičnih družbenih interesov je razumljivo, da volilne pravice pri volitvah Državnega sveta ne morejo imeti vsi državljani, ki imajo sicer volilno pravico za volitve v Državni zbor, temveč jo imajo samo člani interesnih skupin, ki jim je ustavno zagotovljeno zastopstvo v Državnem svetu. 

Pravico voliti in biti voljen za državnega svetnika ima državljan Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil 18 let starosti. Pri tem je volilna pravice še ožje opredeljena - posebno volilno pravico za vsako interesno skupino oziroma lokalno skupnost določa zakon. Pravico voliti in biti voljeni za predstavnike:

• funkcionalnih interesov (torej predstavnikov delodajalcev, delojemalcev, kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev ter negospodarskih dejavnosti) imajo osebe, ki v Sloveniji opravljajo ustrezno dejavnost oziroma so v delovnem razmerju. Državne svetnike teh interesnih skupin volijo pod enakimi pogoji kot državljani Slovenije tudi tujci, ki v Sloveniji opravljajo ustrezno dejavnost ali so v delovnem razmerju, nimajo pa pravice biti voljeni za državne svetnike.
• lokalnih interesov imajo osebe s stalnim prebivališčem v volilni enoti.

Aktivno volilno pravico za volitve predstavnikov funkcionalnih in lokalnih interesov Državnega sveta lahko delimo na posredno in neposredno. Pri volitvah predstavnikov funkcionalnih interesov imajo posredno aktivno volilno pravico le predstavniki interesnih organizacij oziroma člani organa znotraj interesne organizacije (na primer senat univerze, izvršilni odbor, upravni odbor), ki ima pristojnost izvoliti osebe v volilno telo. Neposredno aktivno volilno pravico pa imajo izvoljene osebe v volilnem telesu - elektorji. 

Aktivna volilna pravica pri volitvah predstavnikov lokalnih interesov je še bolj kompleksna kot pri volitvah funkcionalnih interesov. Posredno aktivno volilno pravico pri volitvah predstavnikov lokalnih interesov Državnega sveta imajo v širšem smislu vsi volivci, ki imajo stalno prebivališče v volilni enoti za te volitve; torej vse osebe, ki imajo pravico voliti člane občinskega sveta v posamezni občini iz te volilne enote. V ožjem smislu imajo posredno aktivno volilno pravico člani občinskega sveta, neposredno aktivno volilno pravico pa imajo elektorji, ki jih občinski sveti posamezne volilne enote izvolijo v volilno telo za volitve članov Državnega sveta.

Razpis volitev

Splošne volitve v Državni svet razpiše predsednik Državnega zbora najprej stopetintrideset dni in najkasneje petinsedemdeset dni pred iztekom petletnega mandata. Od dneva razpisa volitev do dneva glasovanja ne sme preteči več kot devetdeset dni in ne manj kot šestdeset dni. 

Nadomestne volitve

Nadomestne volitve, na katerih se voli samo posamezne državne svetnike, če jim preneha mandat pred iztekom mandatne dobe Državnega sveta, se opravijo najkasneje petinsedemdeset dni po prenehanju mandata člana Državnega sveta.

Volitve predstavnikov funkcionalnih interesov

18 državnih svetnikov, ki so predstavniki funkcionalnih interesov, izvolijo na volilnih zborih predstavniki volilnega telesa (elektorji), katere izvolijo interesne organizacije v skladu s svojimi pravili.

Kandidate za državne svetnike določijo interesne organizacije v skladu s svojimi pravili:

• 4 državne svetnike (predstavnike delodajalcev) volijo gospodarske zbornice in združenja delodajalcev;
• 4 državne svetnike (predstavnike delojemalcev) volijo reprezentativni sindikati;
• 4 državne svetnike (predstavnike kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev) volijo poklicne organizacije kmetov (dva predstavnika kmetov), poklicne organizacije obrtnikov (enega predstavnika obrtnikov) in poklicne organizacije drugih samostojnih poklicev (enega predstavnika samostojnih poklicev);
• 6 državnih svetnikov (predstavnikov negospodarskih dejavnosti) volijo univerze, visoke in višje šole (enega predstavnika), poklicne organizacije pedagoških delavcev (enega predstavnika za področje vzgoje in izobraževanja), poklicne organizacije raziskovalcev (enega predstavnika za področje raziskovalne dejavnosti), poklicne organizacije kulturnih in športnih delavcev (enega predstavnika za področje kulture in športa), poklicne organizacije zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev (enega predstavnika za področje zdravstva) in poklicne organizacije strokovnih delavcev na področju socialnega varstva (enega predstavnika za področje socialnega varstva).

Po načelu relativne večine pripada mandat tistemu kandidatu, ki dobi največ glasov. Če dva ali več kandidatov dobi enako število glasov, odloči o izvolitvi žreb.

Volitve predstavnikov lokalnih interesov

22 državnih svetnikov, ki so predstavniki lokalnih interesov, izvolijo lokalne skupnosti. Za volitve predstavnikov lokalnih interesov se oblikuje največ 22 volilnih enot za območje ene ali več lokalnih skupnosti. Slovenija je bila z Zakonom o določitvi volilnih enot za volitve predstavnikov lokalnih interesov v državni svet razdeljena na 22 volilnih enot, ki predstavljajo zemljepisno, zgodovinsko in interesno zaokrožena območja.

V vsaki volilni enoti se oblikuje volilno telo, ki ga sestavljajo:

• člani predstavniškega organa lokalne skupnosti, če se državni svetniki volijo v volilni enoti, ki obsega območje ene lokalne skupnosti;
• izvoljeni predstavniki lokalnih skupnosti, če se državni svetniki volijo v volilni enoti, ki obsega območje dveh ali več lokalnih skupnosti. Predstavnike lokalnih skupnosti izvolijo njihovi predstavniški organi.

Predstavniški organi lokalne skupnosti (sveti občin) sprejemajo pravila, na podlagi katerih volijo svoje predstavnike v volilna (elektorska) telesa in kandidate za člane Državnega sveta. Elektorje in kandidate za Državni svet volijo sveti občin na tajnem glasovanju. Vsaka lokalna skupnost (občina) lahko predlaga enega kandidata za državnega svetnika. Vsaki občini pripada eno mesto v elektorskem telesu ne glede na število prebivalcev, na vsakih dopolnjenih 5000 prebivalcev pa še po eno.

Po načelu relativne večine pripada mandat tistemu kandidatu, ki dobi največ glasov. Če dva ali več kandidatov dobi enako število glasov, odloči o izvolitvi žreb.

Državni svet ima 40 članov, ki so organizirani v petih interesnih skupinah po posameznih področjih. Interesne skupine lahko oblikujejo stališča do posameznih zadev, ki so na dnevnem redu sej Državnega sveta ali njegovih komisij ter obravnavajo druge zadeve iz pristojnosti Državnega sveta. Vsaka interesna skupina izvoli izmed svojih članov vodjo, ki vodi in organizira delo ter sklicuje in vodi njene seje.

Interesna skupina delodajalcev ima 4 člane – predstavnike delodajalcev, ki jih na podlagi zakona voli volilno telo (elektorji), ki ga sestavljajo izvoljeni predstavniki gospodarskih zbornic in združenj delodajalcev, ki so organizirana za območje države. Vsaka gospodarska zbornica in vsako združenje delodajalcev izvoli v volilno telo po enega predstavnika na vsakih dopolnjenih 10.000 zaposlenih delavcev pri njihovih članih.

Interesna skupina delojemalcev ima 4 člane – predstavnike delojemalcev, ki jih na podlagi zakona voli volilno telo, v katerega elektorje izvolijo reprezentativni sindikati za območje države. Reprezentativni sindikati so tisti, ki jih zakonodajalec glede na njihovo članstvo šteje kot predstavnike delavcev na različnih področjih dela.

Interesna skupina kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev ima 4 člane, izmed katerih sta dva predstavnika kmetov, eden predstavnik samostojnih poklicev, eden pa predstavnik obrtnikov, izvolijo pa jih poklicne organizacije.

Interesna skupina negospodarskih dejavnosti ima 6 članov, ki v Državnem svetu predstavljajo raziskovalne dejavnosti, vzgojo in izobraževanje, univerze, visoke in višje šole, socialno varstvo, zdravstvo ter kulturo in šport.

Interesna skupina lokalnih interesov ima 22 članov iz 22 volilnih enot v Sloveniji, ki zastopajo lokalne skupnosti na lokalni, občinski ravni. Predstavnike lokalnih interesov v vsaki volilni enoti izbere volilno telo, sestavljeno iz članov predstavniškega organa lokalne skupnosti.

Državni svet ima stalna in občasna delovna telesa, v katerih morajo biti ustrezno in enakopravno zastopani predstavniki interesnih skupin. Državni svet ustanovi komisije s Sklepom o ustanovitvi in nalogah komisij Državnega sveta, v katerem so natančno določene sestava, pristojnosti in število članov posamezne komisije.

Državni svet ima osem komisij, ki obravnavajo predloge zakonov in druge akte, pobude ter vprašanja članov Državnega sveta ter pripravljajo predloge zahtev in mnenj v zvezi z zakoni in drugimi akti, ki se nanašajo na zadeve, ki jih obravnavajo. Poleg tega obravnavajo tudi vse druge zadeve, za katere jih pooblasti Državni svet. Zahtevajo lahko pojasnila in podatke v zvezi z zadevami, ki jih obravnavajo, sodelujejo z delovnimi telesi Državnega zbora in jim dajejo mnenja o zadevah iz njihove pristojnosti.

Komisija za državno ureditev obravnava zadeve, ki se nanašajo na notranje zadeve, pravosodni sistem, javno upravo, obrambo države, vojaško dediščino in delo Varuha človekovih pravic.

Komisija za mednarodne odnose in evropske zadeve obravnava zadeve, ki se nanašajo na področje zunanjih zadev države, položaj Slovencev v zamejstvu in po svetu, zadeve Evropske unije in sodelovanje s tujimi parlamentarnimi institucijami.

Komisija za gospodarstvo, obrt, turizem in finance obravnava zadeve, ki se nanašajo na področje ekonomskega sistema in slovenskega notranjega trga, položaj in razvoj posameznih področij gospodarstva, ekonomski položaj in problematiko malega gospodarstva in turizma, razvoj in drugo problematiko gostinstva in obrti, področje javnih financ ter internacionalizacijo slovenskega gospodarstva.

Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide obravnava zadeve, ki se nanašajo na delovna razmerja in pravice iz dela, trg dela, zaposlovanje in poklicno usposabljanje, socialno sporazumevanje in kolektivno dogovarjanje, varstvo otrok in družine, socialne zadeve, varstvo invalidov, varstvo starejših, vključno z dolgotrajno oskrbo in deinstitucionalizacijo, enake možnosti, varnost in zdravje pri delu, zdravstveno varstvo, zdravstveno zavarovanje in zdravstveno dejavnost, zdravstveno nego, javno zdravje, zdravila in medicinske pripomočke ter digitalizacijo v zdravstvu.

Komisija za izobraževanje, kulturo, znanost, šport in mladino obravnava zadeve, ki se nanašajo na predšolsko vzgojo, osnovno, srednje, višje in visoko šolstvo, izobraževanje odraslih, znanost in tehnologijo, kulturo, medije, šport ter mladino.

Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj obravnava zadeve, ki se nanašajo na lokalno samoupravo, regionalni razvoj, varstvo okolja in urejanje prostora, komunalno, prometno in gospodarsko infrastrukturo ter pomorstvo kot elemente regionalnega razvoja, ter stanovanjsko gospodarstvo.

Komisija za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano obravnava zadeve, ki se nanašajo na kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, prehrambno industrijo in veterinarstvo.

Mandatno-imunitetna komisija je edina komisija Državnega sveta s predpisanim članstvom, in sicer sestavljajo jo po en predstavnik vsake interesne skupine. Opravlja naloge, ki izhajajo iz Zakona o Državnem svetu in Poslovnika Državnega sveta. Med te spadajo na primer potrjevanje mandatov državnih svetnikov, obravnava predlogov za imenovanje predstavnikov Državnega sveta v organizacijah, institucijah in delovnih skupinah ter obravnava postopka o imuniteti. Poleg tega Mandatno-imunitetna komisija obravnava predloge sprememb Poslovnika in drugih aktov Državnega sveta, predloge za razlago določb Poslovnika in drugih aktov Državnega sveta, predloge aktov, ki urejajo pogoje za delo članov Državnega sveta, ter druge zadeve, za katere jo pooblasti Državni svet.

Odločanje Državnega sveta je ustavno opredeljeno. Državni svet sklepa, če je na seji navzoča večina članov, odloča pa z večino opredeljenih glasov navzočih članov, razen če z Ustavo ali s poslovnikom ni določena drugačna večina. 

Ena izmed izjem pri načinu odločanja Državnega sveta je sprejem Poslovnika Državnega sveta, ki mora biti sprejet z večino glasov vseh članov, torej 21 državnih svetnikov.  

Državni svet glasuje javno, tajno pa o zadevah, za katere tako določa Poslovnik Državnega sveta ali za katere tako odloči večina navzočih državnih svetnikov. Tajno glasovanje lahko predlagajo predsednik Državnega sveta, najmanj osem državnih svetnikov ali ena od interesnih skupin.

Ustava Republike Slovenije v poglavju Državna ureditev umešča Državni svet na drugo mesto v sistem organov državne oblasti in okvirno opredeljuje:

• sestavo Državnega sveta (96. člen),
• pristojnosti (97. člen),
• volitve (98. člen),
• odločanje (99. člen),
• nezdružljivost funkcije in imuniteto (100. člen), in
• poslovnik Državnega sveta (101. člen).

Ker slovenska Ustava ureja vprašanja v zvezi s predstavniškim telesom, še posebej v zvezi z Državnim svetom, dokaj skopo, ponekod pa celo pomanjkljivo, so bila v urejanje zakonodajalcu prepuščena nekatera pomembna vprašanja. V Ustavi je določeno, da organizacijo Državnega sveta uredi poseben zakon, zato je bil leta 1992 sprejet Zakon o Državnem svetu, ki je uredil tudi mnoga vprašanja, ki bi jih morala urejati Ustava. V Zakonu o Državnem svetu so tudi urejeni le nekateri vidiki razmerij med obema domovoma, saj je Zakon o Državnem svetu področni zakon, ki prvenstveno ureja volitve v Državni svet in njegovo ureditev. Ker je zakonska ureditev Državnega sveta prav tako pomanjkljiva, morata številna vprašanja urejati poslovnika obeh domov. Tako na podlagi Ustave in Zakona o Državnem svetu določa organizacijo in način delovanja Državnega sveta tudi Poslovnik Državnega sveta, medtem ko razmerja med Državnim zborom in Državnim svetom ureja Poslovnik Državnega zbora.

Poleg Ustave, Zakona o Državnem svetu in poslovnikov obeh domov, status in delovanje Državnega sveta ter pravice in obveznosti njegovih članov opredeljujejo še: 

• Zakon o določitvi volilnih enot za volitve predstavnikov lokalnih interesov v državni svet
• Zakon o referendumu in ljudski iniciativi
• Zakon o ustavnem sodišču
• Zakon o parlamentarni preiskavi
• Etični kodeks Državnega sveta Republike Slovenije (z dopolnitvijo)
• Zakon o funkcionarjih v državnih organih
• Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije  
• Sklep o povračilih stroškov članom Državnega sveta Republike Slovenije  
• Sklep o obravnavanju in varovanju tajnih podatkov v Državnem svetu Republike Slovenije (s spremembami in dopolnitvami)
• Pravilnik o priznanjih in plaketah Državnega sveta Republike Slovenije

Dvorana Državnega sveta oziroma mala dvorana slovenskega parlamenta je bila prenovljena leta 2019. V njej zaseda Državni svet, služi pa lahko tudi kot nadomestna dvorana za zasedanje Državnega zbora. V njej potekajo tudi drugi dogodki, še posebej tisti, ki v delovanje slovenskega parlamenta vključujejo civilno družbo:  javni posveti, seminarji, konference, izobraževanja, predstavitve mnenj in ostali dogodki. 

Nova podoba dvorane sledi trem motivom: klasju, zorenju žita in rešetu. Okrogle odprtine v stropu dvorane ponazarjajo motiv sita in rešeta.

Državni svet je kot drugi dom slovenskega parlamenta korektiv, ki simbolično predstavlja "presejalnico" zakonov, sprejetih v Državnem zboru.

Dvorana Državnega sveta je v pritličju parlamentarne stavbe na Šubičevi ulici. Prenova je ohranila ključne značilnosti dvorane: spuščanje dvorane proti predsedniški mizi, balkona na obeh straneh dvorane, ki sta namenjena obiskovalcem in novinarjem ter prevajalcem, ter opuščanje ostrih kotov. Prav tako so v veliki meri ohranjeni izvirni elementi – celotna lupina dvorane. S konservatorsko-restavratorskimi deli so bili ohranjeni tudi leseni deli dvorane – opaži in vrata iz jesena, okrasne letve ter pokončne obloge s kanelurami ob oknih iz lesa hruške.  

Pred prenovo je imela dvorana 120 sedežev, danes pa jih ima 90. Mize so obložene s hrastovim furnirjem, sedeži pa oblečeni v bež usnje. V dvorani so nameščeni tudi nov konferenčno-glasovalni sistem, televizijske kamere in zasloni.

Tako prenovljena dvorana Državnega sveta zagotavlja velik tehnični in bivalni doprinos delu Državnega sveta in njegovim ostalim aktivnostim, povezanih predvsem s civilno družbo.